V zdravstvenih in socialnovarstvenih zavodih je v času epidemije do zaposlenih zaznati veliko žaljive, agresivne in ogrožajoče komunikacije, predvsem pacientov in svojcev.
Zdravstveni delavci so v času epidemije vse pogosteje žrtve verbalnega in celo fizičnega nasilja. Najhuje je na vstopnih točkah v zdravstvene domove in bolnišnice, kjer morajo pacienti in obiskovalci pokazati pogoj PCT (prebolel, cepljen, testiran). Ker tega nekateri nočejo storiti, pride do verbalnih zmerjanj, žaljivk in vsega, kar sodi zraven.
»Gospod je ženo pripeljal v urgentni center. Ker ni izpolnjeval pogoja PCT in mu niso omogočili vstopa, je burno reagiral, žalil kolege na vstopni točki. Prišel je varnostnik, gospod ga je fizično napadel, tako da je morala posredovati policija,« je le o enem takšnem primeru na okrogli mizi spregovorila Vesna Sekelj Rangus, ena od članic delovne skupine za nenasilje, ki že dvajset let deluje v okviru Zbornice – Zveze zdravstvene in babiške nege.
Nasploh je najhuje v urgentnih centrih, kjer so čakalne vrste predolge, ljudje čakajo deset do dvanajst ur na obravnavo, pacienti so nestrpni in ne mine dan, da ne pride vsaj do ene konfliktne situacije. Za medicinske sestre je to velik stres, mnogo se jih zato odloča za dodatno izobraževanje ali za delo na drugih deloviščih, tudi izven zdravstvenega okolja.
Podobno je tudi v socialnem varstvu. Največje težave so imeli v prvih dveh valovih epidemije, ko so morali prepovedati obiske svojcev v domovih, zaradi česar je nastalo precej konfliktnih situacij.
Nahrulijo jih še pred pozdravom
Zdravstveni delavci zato poudarjajo, da želijo delati v varnem okolju. Epidemija je prinesla poplavo besa, agresije na vseh ravneh zdravstva. Najbolj so na udaru izvajalci zdravstvene nege na vstopnih točkah, ki so postali kar nekakšni katalizatorji nasilnega vedenja v družbi. Zaposleni v zdravstvu pripovedujejo o tem, da dobivajo ogromno anonimnih sporočil po elektronski pošti, večkrat na dan se zgodi, da jih klicatelj nadere po telefonu, še preden utegnejo reči dober dan.
Da ne bo šlo več tako in da so potrebne sistemske spremembe, je prepričana tudi predsednica zbornice Monika Ažman. »V ljudi se je naselila utrujenost, morda celo otopelost. Odnos pacientov je takšen, kot da se je vse slabo zlilo na zdravstvene delavce. Vrednote so se zrušile. A vsi smo samo ljudje in zaposleni v zdravstvu ne moremo biti odgovorni za situacijo v družbi. Govorijo nam, da smo podkupljivi, da si mi izmišljujemo ukrepe, da so maske naša kaprica in tako dalje. Na nas svoj gnev zlivajo nasprotniki cepljenja, ki ne verjamejo, da je virus med nami. Vse to se je zlilo prav na zdravstvene delavce.«
Izraz notranje stiske
Psiholog mag. Peter Markič je pojasnil, da je epidemija krizna situacija, ki deluje na vse: paciente, bolne, zaposlene… »To je nenormalna situacija in tudi naše reakcije so nenormalne. Vsa ta agresija je odraz notranje stiske. To sicer razumemo, vendar ne sprejemamo. Tudi psihologi smo bili od začetka šokirani, ko smo videli, kaj se dogaja, nato pa smo strnili vrste in se odločili, da moramo pomagati ljudem, ki so v prvih ‘bojnih vrstah’. Dali smo jim zasebno številko, če so potrebovali pomoč, z NIJZ smo naredili podporna gradiva, izvajali razbremenilne pogovore z dežurnimi v klicnih centrih,« našteva psiholog, ki priznava, da so nekateri še vedno v fazi zanikanja in nočejo poiskati pomoči. A zdi se mu, da se situacija vendarle izboljšuje. »Počasi gremo v normalizacijo. Sledi neke vrste integracija – živeti s tem. To bo še trajalo, to dejstvo je treba sprejeti,« je prepričan.
Zaposleni v zdravstvu pripovedujejo o tem, da dobivajo ogromno anonimnih sporočil po elektronski pošti, večkrat na dan se zgodi, da jih klicatelj nadere po telefonu, še preden utegnejo reči dober dan.
Tudi psihologinja mag. Mateja Štirn je opozorila na to, da so zdravstveni delavci le ljudje, četudi so v uniformah. »Vsi, ki delajo v pomagajočih poklicih, so posredno soočeni tudi s travmami, ki jih izkazujejo pacienti (bolečine, izgube…). Pojavi se empatična izčrpanost, ki terja posledice.« Zato je potrebna sprotna razbremenitev, sicer lahko pride do izgorelosti.
Vsaka epidemija s seboj prinaša tudi nove socialne epidemije. V nekaterih državah, kot je denimo Velika Britanija, je družbi uspelo razviti solidarnost z zdravstvenimi delavci, kar v Sloveniji manjka. Zdi se, da se situacija kolektivne norosti pri nas ne umirja, ampak se celo razširja, pred volitvami pa se bo le še razplamtela.
Kakšne so rešitve?
Strokovnjaki polagajo na srce zdravstvenim delavcem, ki so v stiski, naj poiščejo pomoč. Kar dve tretjini jih je namreč reklo, da bi pomoč potrebovali, a je niso poiskali. Če bi šli v bolniški stalež, jih skrbi, kdo jih bo nadomestil, zato raje delajo, dokler zmorejo.
Vsekakor imajo tudi zdravstveni delavci pravico do varnega delovnega okolja, ki jim ga mora zagotoviti delodajalec, so se strinjali sogovorniki. Dobrodošel bi bil tudi sistem zaupnikov, ki vodijo razbremenilne pogovore z zdravstvenimi delavci, se pogovarjajo o konfliktnih situacijah. Podoben sistem so imeli pri gasilcih in se je zelo dobro prijel.
Udeleženci okrogle mize so delodajalce pozvali, da v kritičnih razmerah aktivno delujejo v smeri podpore zaposlenim, da jih zaščitijo pred nasilnim vedenjem – tako verbalnim kot fizičnim – s strani pacientov in svojcev ter sprejmejo učinkovite ukrepe za zaščito zaposlenih pred izgorevanjem in utrujenostjo. Poleg tega so se strinjali, da je treba sprejeti sistemske ukrepe, ki naj na nacionalni ravni vzpostavijo strategijo ter pravni okvir za sistematično in strokovno delovanje na področju psihosocialne podpore zaposlenih, zagotavljanja kulture nenasilja in varnosti v zdravstvenih in socialnovarstvenih zavodih.
