V minulih dveh tednih smo lahko tudi na lastnem razpoloženju spoznavali, kako hitro se lahko ob pravem zgledu med Slovence, že precej naveličane epidemije in omejitvenih ukrepov ter zajedljivih in sprenevedavih politikov, povrneta optimizem in upanje, da je mogoče doseči tudi kaj neverjetnega. Take prijetne občutke so mnogi med nami doživljali, ko je pred tem malo znana teniška igralka Tamara Zidanšek v Parizu iz dneva v dan nizala presenetljive zmage proti papirnatim favoritinjam in se prebila v polfinale slovitega Rolanda Garrosa.
Mlada Konjičanka, ki se je čez noč prebila s 85. na 47. mesto na svetovni lestvici, je navduševala s pametno in raznovrstno igro ter mirnostjo v ključnih trenutkih. Kako prijetno je bilo o njej in njeni ekipi poslušati iskrene pohvale uglednih tujih poznavalcev, potem ko v zadnjem času o dogajanju v naši državi ni slišati kaj dosti pohvalnega oziroma nam je zaradi potez kakšnih vidnih predstavnikov v tujini celo nerodno.
Prav blagodejno in osvežujoče je bilo doživljati veselje na teniškem igrišču, kjer veljajo jasna pravila in fair play, kjer se zmage namesto s podmiznimi kupčijami in zakulisnimi igrami dosegajo z dolgotrajnim požrtvovalnim delom, znanjem, tehtnimi odločitvami in sodelovanjem s pravimi strokovnjaki in kjer si tekmeci znajo po športnem boju spoštljivo seči v roke in čestitati brez zamer in sovražnosti. Morda se je prav zaradi naštetih razlik med domačo politiko in teniškim športom, ki sicer velja za enega najbolj cenjenih v svetu, kdaj zdelo, da Slovencem nekako ni pisan na kožo.
To seveda ne drži. Resda je bil zaradi pomanjkanja pravih uspehov, kakršne je pred skoraj 40 leti dosegala Mima Jaušovec, tenis pri nas v senci drugih športov, a vendarle se z njim ukvarja več kot 30.000 rekreativcev. Slovenija in tenis torej nimata skupne zgolj angleške besede za ljubezen (love), ki je skrita le v imenu naše države in ki je hkrati (kot izraz za ničlo) sestavni del teniškega štetja. Po evforiji, ki je zavladala ob Tamarinem uspehu in ki se že kaže v povečanem zanimanju za teniške šole, se zdi, da na podobne dosežke ne bo več treba čakati novih 40 let.
A tenis je le eden od mnogih športov, v katerih nas slovenski športni junaki vedno znova navdušujejo, navdihujejo in povezujejo. Tudi tiste, med katere naša prepirljiva vsakodnevna politika tako rada vnaša razdor in nas po starorimskem receptu skuša spreti, da nam laže vlada. Za naše izjemne športnike bomo tudi v naslednjih tednih lahko stiskali pesti in z njihovo pomočjo vsaj za hip pozabljali na tegobe, ki nam jih povzročajo premnogi oblastniki, ki se jim za svoje položaje ni bilo treba niti zares truditi, kaj šele znati ali na pošten način zmagati.
