Kronična vnetna črevesna bolezen: čustva so jezik telesa, če jih ne izražamo, bodo našla pot skozi telo in se pokazala kot bolezen.
Bolniki s kronično vnetno črevesno boleznijo (KVČB) ljudem v svoji okolici pogosto ne razkrijejo, kako se v resnici počutijo. Nemalokrat živijo z bolečino in mislijo, da je to »normalen« del kronične bolezni. Morda imajo dobre zdravstvene izvide, a je njihova kakovost življenja slaba. Ali pa imajo slabo samopodobo in se temu primerno tudi počutijo, vendar o tem molčijo.
Prav zato, da bi prekinili ta molk in spregovorili tudi o psihičnih težavah, ki spremljajo te bolnike, so prejšnji teden ob svetovnem dnevu kronične vnetne črevesne bolezni (KVČB) v društvu teh bolnikov javno spregovorili o tem, kakšno je resnično življenje s kronično boleznijo, kako bolezen vpliva na obolele in njihove družinske člane.
Za to bolezen, ki jo ima od osem do deset tisoč Slovencev, so značilni zagoni – vnetja s hudimi bolečinami in krči v trebuhu, driskami, izčrpanostjo in utrujenostjo ter različno dolga obdobja remisije, ko so nekateri bolniki lahko tudi brez težav. Za obolele je pomembno predvsem pravočasno in ustrezno zdravljenje, saj lahko bolezen vodi v hude zaplete oziroma telesne okvare.
KVČB, ki se ji pogosto pridruži še kakšna bolezen, predvsem pa duševne stiske, se najpogosteje pojavi med 15. in 35. letom starosti in tako prizadene ljudi v najbolj delovno aktivnem obdobju.
Težko spregovorijo o bolezni
Psihoterapevtka Ingrid Plankar je dejala, da ljudje večinoma težko spregovorijo o bolezni. Najprej jo zanikajo, lahko so čustveno nestabilni, obrnejo se vase. V kronični fazi je prisoten tudi strah, kako bo nanje gledala okolica, bojijo se, da ne bi razočarali svojih bližnjih, bojijo se biti zavrnjeni. Tako trpijo odnosi, služba in tako dalje.
Opaža, da si bolniki s KVČB na svoja pleča nalagajo veliko bremen, so zelo odgovorni do drugih oseb, težijo k dosežkom in s tem iščejo potrditve, a jih velikokrat na drugi strani pesti slaba samopodoba. Nagnjeni so k depresiji ali zavrti agresiji. Na splošno imajo težave z izražanjem čustev.
Kako si lahko pomagajo?
»Čustva so jezik telesa in če jih ne izražamo, bodo našla pot skozi telo in se pokazala kot bolezen. Zato se je dobro najprej naučiti izražati čustva, da bodo lahko normalno živeli,« pravi Ingrid Plankar in dodaja, da po njenih izkušnjah bolniki, ki si prizadevajo za boljše psihično počutje, zelo izboljšajo svoje psihološke dejavnike, skrajšajo se izbruhi bolezni, bolečine se zmanjšajo… Zato je, kot poudari, pomembno spregovoriti o svoji bolezni in si s tem dvigniti kakovost življenja.
Vzroka še niso našli Kronična vnetna črevesna bolezen (KVČB) je dolgotrajno (kronično) vnetno obolenje črevesja. Med KVČB uvrščamo dve bolezni, ki sta si precej podobni, to sta crohnova bolezen in ulcerozni kolitis. Natančen vzrok bolezni ni jasen. Do sedaj je znano, da je za nastanek bolezni odločilna genetska predispozicija. Vzrok pripisujejo nenormalnim imunskim odzivom obrambnega sistema, zaradi česar pride do čezmernega vnetja v sluznici črevesja. Značilni znaki so bolečine v trebuhu, mehkejše, vodenasto ali krvavo blato, hujšanje ali nenapredovanje teže, zaostanek v rasti, zaostanek v pubertetnem razvoju. |
Da je počutje bolnika izredno pomembno, meni tudi dr. David Drobne, gastroenterolog s klinike za gastroenterologijo na UKC Ljubljana, Dušan Baraga, zdravnik splošne medicine v Zdravstvenem domu Cerknica, pa poudarja, da se pri vseh kroničnih boleznih družinski zdravniki odzovejo podobno. Bolnike lahko usmerijo na psihološke delavnice, centre za krepitev zdravja, potrebovali pa bi tudi klinične psihologe, ki bi delovali znotraj zdravstvenih domov. Dostop do psihiatra ali psihologa je namreč težji, dolge so tudi čakalne dobe.
Tesnoba, panični napadi, depresija…
Dr. Silva Demšar, psihiatrinja s Psihiatrične klinike Ljubljana, pravi, da se tudi pri bolnikih s KVČB pojavljajo duševne stiske, povezane z izgubo varnosti in stabilnosti. Stiska je pogosto prisotna tudi v stabilnem obdobju, torej tedaj, ko bolezen miruje, saj bolniki premlevajo, kaj jim lahko škoduje in podobno.
Ves čas živijo s to boleznijo, kar je, še zlasti za mlade, zelo težko. Sprašujejo se, kako bodo živeli naprej, saj so pri določenih pacientih potrebni tudi operacije in drugi težji posegi. Vse to lahko privede do psihičnih motenj. Najpogostejše so tesnoba, panični napadi in depresivne motnje.
Po psihiatrično pomoč se bolniki lahko najprej obrnejo na družinske zdravnike, ki ocenijo stanje in zaznajo, ali gre resnično za takšne stiske, in če gre, bolnike napotijo naprej v urgentne centre. Če je stiska huda, so na voljo dežurne službe za psihiatrične bolnike, z napotnico pa tudi ambulantna dejavnost.
Čim več informacij
V veliko pomoč pa so bolnikom tudi društva, v katerih lahko dobijo informacije in ustrezno pomoč ter podporo. Mateja Saje, predsednica društva KVČB, pravi, da bolnika bolezen spremlja praktično vse življenje, zato je treba izboljšati kakovost življenja.
V društvu se trudijo, da bi dali bolnikom čim več informacij o bolezni, za otroke in mladostnike organizirajo različne tabore, eno- dnevne šole, na katerih dobijo ustrezne informacije.
Kljub temu da je KVČB težka kronična bolezen, je pomembno, da bolniki ob zdravljenju živijo povsem normalno, aktivno življenje.
