Slovenka Maja Agrippine je pred šestimi leti Sejšele obiskala kot turistka in tam ostala zaradi ljubezni.
Sejšeli, otoška država, 115 otokov sredi Indijskega oceana, so pravi tropski raj. Poleg sanjskih plaž in bogatega podvodnega življenja imajo med naravnimi znamenitostmi tu glavno vlogo nacionalni parki, planote, ptice in eden največjih kokosov, prav tako s Sejšelov izvira najstarejša živeča želva na svetu, pripoveduje Maja Agrippine, ki je otočje pred šestimi leti obiskala kot turistka, ostala pa zaradi ljubezni.
Na Sejšelih so v zadnjih tednih z zamudo vstopili v deževno dobo, saj se ta praviloma začenja novembra, letos pa se je mesec dni kasneje. Temperatura je trenutno čez dan od 25 do 27 stopinj Celzija, dež pa spremlja tudi veter.
»A v primerjavi s slovenskimi razmerami je tu poletje praktično vse leto,« o podnebju sredi Indijskega oceana blizu ekvatorja pripoveduje Maja Agrippine, ki z možem, domačinom, in njunim triletnim sinom živi na otoku Mahe, največjem v sejšelskem arhipelagu. »Med sejšelski otoki so le trije poseljeni, na drugih manjših pa so resorti. Nanje lahko prideš samo kot turist ali raziskovalec,« pojasnjuje sogovornica. Vendar tudi največji in glavni otok Mahe, ki je granitnega izvora, ni prav velik, kar je mogoče ponazoriti z dejstvom, da ga je mogoče obvoziti zgolj v treh urah, na njem pa živi okoli 86.000 prebivalcev.
So pa Sejšeli otoki osupljivih pogledov. »Ko sem prvič prišla, sem mislila, da sem v raju. Narava, plaže, najlepša je Anse Source d’Argent, so kot v prospektih. Tu je resnično izjemno lepo. Veliko imamo zelenja, Mahe pa je tudi zelo hribovit,« okolje opisuje Maja Agrippine.
V nasprotju z glavnim otokom, ki ga 80-odstotno zasedajo hribi, kar onemogoča pridelovanje hrane, so bili v preteklosti kmetijstvu namenjeni preostali otoki. A to se je spremenilo, pojasnjuje Maja Agrippine, in tako so zaradi manjše pridelave odvisni predvsem od uvoza. »Hrano uvažajo iz Južne Afrike in z vzhoda, predvsem iz Kitajske, veliko tudi iz Evrope, zaradi česar je hrana dražja.«
Na Sejšelih so nasploh visoki stroški. »Življenje ni poceni. Najemnine so okoli 1000 evrov za dvosobno stanovanje, garsonjere so okoli 500 evrov. Posebej drag je internet, 130 evrov na mesec za neomejen dostop. Cena bencina je takšna kot v Sloveniji, dobra stvar pa je, da tu ne potrebujemo zimskih gum. Voda in elektrika sta v primerjavi s Slovenijo poceni.«
Cenijo delo zahodnjakov
Maja Agrippine ima kot tujka na Sejšelih dobre izkušnje, kakšne oblike izključevanja še ni doživela, prej obrnjeno. Prebivalci otoške države sredi Indijskega oceana namreč na področju zdravega življenja in telesnih dejavnosti, pa tudi denimo vodenja hotelov, bolj zaupajo zahodnjakom kot domačinom. Cenijo »zahodnjaško znanje in delovne navade«. To, da je Evropejka, je za Majo Agrippine, ki je osebna trenerka, svoje vadbe pa izvaja tudi po spletu, tako ena od njenih prednosti pri delu na Sejšelih. Sicer pa še pravi, da je življenje na otoku veliko počasnejše, kar ji ustreza, saj je bil ritem v Sloveniji zanjo preveč stresen. »Prav tako je tukaj veliko stvari bolj sproščenih in odprtih, tudi glede predpisov. V Sloveniji je veliko stvari, ki te lahko ustavijo.«
Poznate rojaka v tujini? Rubrika Slovenci po svetu ima svoj prostor v Nedeljskem dnevniku že vrsto let. K sodelovanju vabimo tudi vas. Če poznate rojaka ali rojakinjo, ki živi v tujini, vas vabimo, da nam sporočite njegove oziroma njene kontaktne podatke. Morda bomo to osebo predstavili na naših straneh. Svoje predloge lahko pošljete na elektronski naslov info@nedeljski.si ali po pošti Nedeljski dnevnik, Kopitarjeva 2, 1000 Ljubljana. |
Druženja ob žaru na plaži
»Domačini imajo radi zabave, tudi med tednom. Ob sredah je praviloma ženski večer, ko se dobijo prijateljice, konec tedna pa so zabave, veliko je družinskih piknikov na plažah. Zberejo se po tri, štiri družine,« o družabnosti na otoku pripoveduje Maja Agrippine. Druženje na prostem pogosto spremlja žar, na katerem se znajdejo različne vrste rib. Morska hrana je seveda pogosto na jedilniku, kajti ribištvo je na arhipelagu za turizmom najpomembnejša preživitvena panoga. »Od jedi imajo radi tudi različne karije, v kuhinji veliko uporabljajo kokos, tropsko sadje pa je ves čas na voljo. Imamo več vrst banan, zelo priljubljen je avokado. Trenutno je sezona mangov, spoznala sem tudi nove vrste sadja.«
Rekordni kokos
Med naravne posebnosti Sejšelov sodi tudi kokos, imenovan coco de mer, ki je endemična vrsta na otokih Praslin in Curieuse. »To je ogromen kokos, ki je čudo narave. Plod ženskega drevesa spominja na žensko zadnjico. Velja za eno največjih tukajšnjih naravnih znamenitosti in je zato zelo zaščiten. Ne moreš ga kar tako dobiti in pojesti. Ogledaš si ga lahko v naravnem parku, ljudje pa za njegovo lupino odštejejo tudi od 100 do 200 evrov.«
To pa še ni vse, saj se otočani lahko pohvalijo tudi z izvorom najstarejše živeče živali. Veliki želvak Jonathan se je na Sejšelih izlegel leta 1832. Zdaj že 189-letni Jonathan od leta 1882 živi na otoku Sveta Helena v južnem Atlantskem oceanu, kamor so ga prinesli kot darilo tedanjemu guvernerju čezmorskega britanskega ozemlja.
Med kulturnimi prvinami tropskega otočja Slovenka pripoveduje o plesu sužnjev. V 18. in 19. stoletju so bili Sejšeli otočje sužnjev, ki so jih pripeljali iz različnih delov Afrike, največ z Madagaskarja. Iztrgani iz svojega okolja in brez vsega so se lahko izražali le skozi ples in glasbo. Tako je nastala moutya, ples sužnjev, ki je bil do leta 1813, ko se sužnji niso smeli zbirati v skupinah, prepovedan, zato so ga izvajali skrivaj. Ples sužnjev ob zvoku bobnov in petja plešejo v skupini in parih, pri čemer je močno izražena seksualna energija, čeprav pri tem skoraj ni dotikanja. Danes je pomemben del kulturne dediščine.