Na območju nekdanje Jugoslavije je njegova kaseta s šalami pred štirimi desetletji dosegla osemkratno zlato naklado, osemkrat po 50.000 prodanih primerkov.
Poleg mnogih turnej, predvsem z Alpskim kvintetom, je Šimek pripravil 1500 radijskih oddaj v slovenskem in nemškem jeziku, 20 televizijskih prireditev Marjanca, v katerih je gostil vse, ki na tem glasbenem področju nekaj pomenijo, od Avsenikov do Dunajskih dečkov in zvezde nemške estrade Roberta Blanca. Lepe spomine ima na jutranjo radijsko oddajo Lojtrca, ki jo je delal skupaj Dušanom Rogljem in Ivanom Sivcem: »Ni se zgodilo enkrat, da delavci niso hoteli izstopiti, ko je delavski avtobus zjutraj pripeljal na tovarniško dvorišče, ker so želeli do konca slišati, kaj bom povedal.« Nepozabni so njegovi nastopi s hrvaškim igralcem Martinom Sagnerjem, ki je igral Dudeka v priljubljeni seriji Gruntovčani, in hrvaško komičarko Nelo Eržišnik. Na festivalu narečne popevke Vesela jesen je bil 12 let moderator z Metko Šišernik Volčič in dvakratni zmagovalec kot tekstopisec ter izvajalec, prvič s pesmijo Ko toti Štajerc v Dravo pade v duetu z Alfijem Nipičem in drugič z Edvinom Fliserjem in pesmijo Moj Maribor. Dobil je prvega viktorja in zlati ekran, postal je vitez dobre volje in v Avstriji za življenjsko delo oberkrainer award in nagrado eurostar, ki jo je dobilo le nekaj Slovencev, Slavko in Vilko Avsenik, sedanji vodja Alpskega kvinteta Janez Per… Napisal je tudi himno Zlate lisice in dobil zlato kaseto za Pop delavnico. Pesem Mi mejaši smo pajdaši, ki sta jo na Ptujskem festivalu zapela z Martinom Sagnerjem, pa so razglasili za pesem desetletja.
Vinko Šimek ima za seboj veliko uspešnih projektov, a pri dvainsedemdesetih niti po naključju ne razmišlja, da je to vse, kar je naredil v življenju. Minuli konec tedna je nastopil na prireditvi v bližini avstrijskega Gradca. Kot edini Slovenec med najpopularnejšimi avstrijskimi glasbeniki. Zapel je pesem, ki sta jo nekoč prepevala skupaj s pred petimi leti preminulim Karlom Moikom, ki pravi: »…čeprav nam leta teko, mladost nam jemlje slovo, si obljubimo, ostanimo takšni, kot smo.«
Od Šimeka do Šraufcigerja
Se vam ime Vinko Šimek ni zdelo dovolj smešno za humorista, da ste si nadeli umetniško ime Jaka Šraufciger?
»Meni je smešno in očitno tudi ženi, ki je raje obdržala svoj priimek. Zasluge za Šraufcigerja pa ima Nela Eržišnik. Kot študent sem v hotelu Slavija vodil prireditve, in ko je nekega večera tam nastopala popularna Nela kot Marica Hrdalo, je vprašala direktorja, ali ima koga, ki bi ji pri nastopu pomagal z zastavljanjem vprašanj. Direktor ji je ponudil mene. Sledili so nastopi, v meni je videla nekaj duhovitega in mi predlagala, naj si omislim kakšen lik, ker je tako lažje nagovoriti občinstvo. Dejala je, naj bo to nekdo, ki nekaj ‘šraufa’, in tako sem prišel do priimka Šraufciger, ki sem mu dodal ime Jaka. Omislil sem si še oblačilo, kombinezon podjetja Stavbar, ki ga imam še danes shranjenega. V prodajo ga bom dal po tistem, ko umrem. Takrat bo več vreden.«
Nesojeni Hamlet
Znanje ste si nabirali na Dunaju. S Francetom Prešernom nista ravno ista generacija, ste nekoliko mlajši, vendar tudi v vašem času se jih ni prav veliko šolalo na Dunaju.
»Zelo dobro ste ugotovili, da je bil naš največji pesnik na Dunaju nekoliko pred mano. Nisva se srečala. Zdaj, ko ga ni več, sem slišal, da me v onostranstvu zelo ceni, in upam, da me ne bo prehitro povabil k sebi. No, če razložim svojo dunajsko zgodbo, tja sem odšel s trebuhom za kruhom, v šolo za igralce. To šolo je končal tudi Oskar Werner, poznejši dobitnik oskarja. Nemščina mi ni delala težav, Maribor je blizu meje in moja mama je bila prevajalka. Hotel sem postati eden najboljših interpretov Hamleta, Fausta, Mefista, vendar so potem ugotovili, da imam bolj hecen fris. Moj profesor je bil legendarni televizijski Švejk Fritz Muliar, prvak dunajskega Burgteatra. Rekel mi je, da vse lepo in prav, a od igralcev so pri občinstvu najbolj priljubljeni komiki, in presedlala sva na druge registre. Morda bi bilo lepše, če bi ostal tam, vendar me je privabilo delo na televiziji v domači državi, kjer sem v novoletni oddaji leta 1975 prvič nastopil kot Jaka Šraufciger. Pred tem sem s tem likom že prepotoval Slovenijo, ko sva z Ivom Mojzerjem na strehi kombija nastopala v akciji za Oro.«
Veliko časa ste preživeli z Nelo Eržišnik in Martinom Sagnerjem.
»Z Nelo sva postala dobra prijatelja. Lahko rečem, da je bila moja druga mama. Nekoč, ko sva bila skupaj na odru, je dejala: ‘Ko sem ga spoznala, je bil malo pišče, jaz pa stara koka. Zdaj si ga poglejte, je kot pravi ptujski puran.’ Na njenem pogrebu v Opatiji sta Radojka Šverko in Kićo Slabinac zapela pesem ‘Za svaku dobru rječ’ in vsi prisotni smo peli z njima. Česa takega še nisem doživel. Po pogrebu je župnik povedal, da ga je Nela nekaj tednov pred tem poklicala in dejala, da bo umrla in bi se rada spovedala. Razložil ji je, da to ne gre po telefonu, in sta se srečala. Malo pred tem je umrl tudi njen mož. Med nami ni več niti Martina Sagnerja, s katerim sva rušila vse rekorde na najinih turnejah. Tudi kaseto Dudek in Jaka sva prodala v zlati nakladi. Bil je krasen človek. Ob neki priložnosti me je vprašal: ‘Vinko, kaj slovenščina nima grdih besed? Tako dolgo sva že skupaj, pa si nisva rekla ene grde besede.’ Pred dobrega pol leta sem bil govorec na njegovem pogrebu v Zagrebu.«
Sodelovali ste tudi z znanimi imeni z območja nekdanje Jugoslavije, med drugim z Minimaxom, Čkaljo, Oliverjem Dragojevićem, Sašo Zalepuginom…
»Ne morem se spomniti vseh turnej in nastopov. Gotovo je bila zanimiva tista, ko smo z ladjo Calipso poleti potovali od Bara do Rovinja in imeli nastope vsak večer v drugem mestu. V sklopu tega je bila tudi modna revija, del katere je bila Bernarda Marovt. Glavni pokrovitelj je bil pa Agrocommerce Fikreta Abdića. Ali pa turneja ob 75-letnici nogometnega kluba Hajduk. Na teh potovanjih sem imel privilegij videti tudi, kako so v resnici videti obrazi estradnih zvezdnic. Spomnim se ene od zelo znanih slovenskih pevk, ki sem jo srečal zgodaj zjutraj. Sem mislil, da je Nela Eržišnik.«
»HOTEL SEM POSTATI EDEN NAJBOLJŠIH INTERPRETOV HAMLETA, FAUSTA, MEFISTA, VENDAR SO POTEM UGOTOVILI, DA IMAM BOLJ HECEN FRIS.«
V tistih časih so bile zelo popularne vaše kasete.
»Na območju Jugoslavije sem dosegel osemkratno zlato naklado. Osemkrat po 50.000. To je bila najbolj prodajana govorna kaseta. Samo v eni trgovini blizu ljubljanske železniške postaje so jih tedensko prodali po 3000. Kaseto je izdala beograjska RTV-hiša in v ljubljanskem hotelu Slon so mi zaradi teh dosežkov priredili sprejem. Direktor me je tako trepljal po rami, da sem ga pozabil vprašati, kdaj pride honorar. Na koncu sva si ga razdelila z inflacijo. Ko sem ga dobil, je večji del že vzela ona. Ampak danes, po 40 letih, mi vseeno več pomeni to, da me še vedno kdo ustavi in pove kakšen vic s te kasete. Mlajša gospa mi je dejala, da je ‘kaseta sicer fajn, ampak, da je bilo doma le malo prehudo, ko sta ata in mama to stalno navijala’. Če pomislite, normalno je, da poslušaš večkrat neko glasbo, ne pa mojih šal, ko že veš, kaj bo na koncu…«
Gledanost tudi do 86 odstotkov
Kako se spominjate sodelovanja pri televizijskih oddajah TV Križanka, Žehtnik…?
»To so bile noro gledane oddaje. TV Križanka je imela gledanost tudi do 86 odstotkov, kar ni bilo najbolj primerno za takratne čase, saj niso želeli, da bi kdo, z izjemo politikov, preveč izstopal. Direktor televizije Božo Kovač je poklical k sebi dramaturga TV Žehtnika Bogdana Gjuda in režiserja Jožeta Klobovesa ter jima dejal, da bi bilo dobro, da Šimeka postavita nekoliko bolj v ozadje. Tudi Lojtrco domačih so prenesli iz Maribora v Ljubljano predvsem zato, da so ukinili mene kot moderatorja. V Mariboru so bile zaradi tega celo demonstracije in zbirali so podpise, delegatka iz Maribora pa je v državni skupščini vprašala, zakaj je prišlo do tega. Zlatko Šetinc je nato v Nedeljskem šaljivo zapisal, da tega res ne bi smeli storiti, saj bodo zdaj ta resen zaplet po slovenski skupščini obravnavali še v skupščini OZN.«
Sodelovali ste tudi z Nedeljskim dnevnikom.
»Vsak ponedeljek sem se peljal z vlakom v Ljubljano, da sem oddal tekste. Takratni urednik Miran Sattler je vedno dejal: ‘Prišel je Šimek, zdaj gremo lahko v tisk’.«
Kako ste se te dni prebijali skozi korono?
»Na facebooku sem objavil nekaj razmišljanj Jake Šraufcigerja. Bilo je blizu 100.000 ogledov, kar je zame šokanten podatek. Tudi ‘lajkali’ so precej, verjetno zato, ker so si rekli, storimo to zdaj, vprašanje je, ali bomo jutri še živi.«
Ste ponosni na Slovenijo?
»O tem še razmišljam. Toliko sem že popustil, da ima rojstni dan na isti dan kot jaz, 25. junija.«
