Ko pride položnica za kakršno koli humanitarno pomoč, vedno pomaga, tudi naši Iskrici. Šestkrat je kot zdravnica prostovoljka zdravila bolne v Afriki.
Gospa Ana Fajmut je srčna in pacientom nadvse predana družinska zdravnica. Čeprav je že enajst let v pokoju, je po pogodbi še vedno hišna zdravnica duševno prizadetim otrokom in odraslim v Centru za usposabljanje, delo in varstvo v Črni na Koroškem, katere častna občanka je. Je tudi častna članica Zdravniške zbornice Slovenije in prejemnica priznanja Mladinskega sveta Slovenije za posebne zasluge v mednarodnem prostovoljstvu. Vedno je pripravljena pomagati revnim in bolnim doma in po svetu, zlasti prebivalcem njej posebno ljubega Madagaskarja, afriškega otoka v Indijskem oceanu. Prostovoljno dežura na športnih in drugih prireditvah, z denarnimi prispevki velikokrat priskoči na pomoč tudi otrokom, katerih žalostne življenjske zgodbe predstavljamo v Iskrici Nedeljskega dnevnika. »Človek nikoli ne ve, kdaj se lahko tudi sam znajde na dnu,« skromno pripomni Ana Fajmut.
Na Madagaskarju podoživlja mladost
Kot zdravnica prostovoljka je bolne v misijonih na Madagaskarju zdravila že petkrat, nazadnje lansko jesen. Trikrat je bila v Ranomeni, kjer je dispanzer vodila sestra Terezija, in dvakrat v Ampitafaju, kjer je bolnišnico, dispanzer in tudi šolo zgradil misijonar Janez Krmelj. Enkrat, leta 2015, je bila kot zdravnica prostovoljka z mariborskimi študenti tudi v Zambiji. Za tovrstno dobrodelnost jo je navdušil nečak Janez Kompan, danes anestezist v slovenjgraški bolnišnici, ki se je želel teti s povabilom na humanitarno medicinsko odpravo na Madagaskar zahvaliti, ker ga je navdušila za zdravniški poklic in mu bila vzornica. Ko je bila njegova mama v službi, ga je namreč pogosto jemala s seboj na hišne obiske.
»Na Madagaskarju podoživljam svojo mladost v Črni. Tam je na podeželju le nekaj taksibrusov, motorjev in koles ter veliko slabih makadamskih cest, po katerih pogosto tudi peš hodimo do pacientov, kot smo pred sedemdesetimi leti počeli tudi pri nas na Koroškem. Oče nam je umrl že leta 1950, in ker je mama ostala sama s šestimi otroki, smo kilometre daleč pešačili do kmetij, kjer je pomagala delati, da smo imeli za kruh in ozimnico. Tudi otroci smo delali – nabirali smo maline, borovnice, jabolka, pasli krave, pozneje smo opravljali tudi počitniško prakso v talilnici svinca v Žerjavu. Naloge smo pisali ob svečah in petrolejkah, kot to še danes počno malgaški otroci. Družine pri nas so bile takrat številne in otroci so pogosto umirali, kot še vedno pogosto umirajo afriški otroci,« opaža priljubljena zdravnica, ki je vso delovno dobo delala doma na Koroškem, saj je v zadnjem letniku študija medicine dobila štipendijo Zdravstvenega doma Ravne in jo je želela »odslužiti«. Upala je sicer, da bo delala v bolnišnici v Črni, a so jo leta 1967 ukinili in v njene prostore naselili varovance Centra za usposabljanje, delo in varstvo. Tako je bila Ana Fajmut od svojega prvega do zadnjega delovnega dne družinska zdravnica.
V bolnišnicah ni ne rjuh ne hrane
Družinska medicina danes med mladimi žal ni priljubljena. »Ne vem, kje je sistem zgrešil, da družinskih zdravnikov tako primanjkuje, saj lahko naredijo zelo veliko za ljudi,« priznava. Toda na podlagi afriških izkušenj je prepričana, da smo Slovenci kljub temu lahko veseli, da imamo zdravstveni sistem, kakršnega imamo.
»Na Madagaskarju so državne bolnišnice prava revščina; za odtenek bolje je v tistih, ki jih financirajo po verski liniji. Od misijonskih dispanzerjev, v katerih sem delala, je do najbližje bolnišnice okoli štirideset kilometrov. Ljudje nimajo denarja niti za prevoz, zato jim pomagamo tudi tako, da jim damo denar za pot ali jim omogočimo prevoz s Toyotinim reševalnim vozilom, denar jim damo tudi za oskrbo v bolnišnici, saj tam ni ne rjuh ne hrane. Z bolnikom praviloma odpotuje vsa družina. S seboj vzamejo kuhinjsko posodo, drva ali oglje in živila. Največkrat riž, manioko ali kokoši, ki so tako suhe, da ni kaj veliko mesa na njih. Le redki imajo v loncih kaj drugega. Sami si morajo v bolnišnici plačati vse: igle, brizge, obvezilni material… Tistim, ki nimajo denarja, ran po operaciji ne oskrbijo, saj v bolnišnici nikogar ne zanima, ali se jim celijo ali ne,« pripoveduje Ana Fajmut.
Afrika jo je privlačila že od mladosti. Nekajkrat jo je obiskala kot turistka, od leta 2006 pa hodi tja kot zdravnica prostovoljka. Vse stroške poravna iz lastnega žepa. Ko je šla prvič na Madagaskar, je zanj žrtvovala tudi jubilejno nagrado, ki jo je prejela za trideset let dela v zdravstvenem domu v rojstni Črni. Zadostovala je za tri četrt letalske vozovnice. Preostali potreben denar je primaknila sama.
Temnopolti otroci se rodijo beli
»Najbolj enostavna pomoč je denarni prispevek, ker ga je najlažje odnesti na Madagaskar in ga tam porabljati za nakupe zdravil za tropske bolezni, ki jih pri nas ne dobimo. Druga zdravila in sanitetni material zberem v zdravstvenem domu Ravne na Koroškem, v lekarni Dren, v Koroških lekarnah in v trgovini Medikem. Ko pomagam kateremu od svojih pacientov, me vprašajo, koliko so dolžni, pa jim rečem; ne potrebujem nič. Ko bom šla na Madagaskar, pa se spomnite in donirajte. In se spomnijo. Denar prispevajo tudi nekatera koroška podjetja. En evro lahko tam zelo veliko pomeni. Toliko stane na primer škatlica zdravil za malarijo,« za primerjavo pove zdravnica. In doda, da ves zbrani denar na Madagaskarju porabi za zdravljenje in plačila operacij, za hrano, šole, riž za otroke, če ga kaj ostane, pa ga pusti v misijonu za nakup zdravil.
»Nikoli ga ne prinesem nazaj v Slovenijo. Sama si plačujem tudi prevajalko, ki mi pomaga pri sporazumevanju s pacienti in z nasveti, koliko denarja naj dam tistim, ki jih napotim v bolnišnico, in koliko denimo podhranjenim, da bodo imeli dovolj za enomesečni nakup hrane. S seboj vedno vzamem tudi najnujnejša zdravila, predvsem antibiotike, zdravila proti bolečinam in za želodec, saj imajo ljudje zaradi pogostega uživanja manioke težave s kislino. Veliko je tudi bronhitisov, astme in obolenj oči, mnogi odrasli imajo zaradi parazitov prizadeta jetra, vranico in pljuča. Pogosti sta še tuberkuloza in gobavost, pri otrocih pa podhranjenost,« nam razmere na Madagaskarju predstavi Ana Fajmut, ki je sodelovala tudi pri številnih porodih. Najbolj jo je presenetilo to, da se vsi otroci rodijo beli. Temno polt dobijo šele dva do tri dni po rojstvu.
»Ko enkrat greš in vse to doživiš, ne moreš nehati,« priznava Ana Fajmut. Hkrati se zaveda, da na Madagaskar ne gre reševat in spreminjat sveta, ampak le pomagat posameznikom v stiski. Čeprav se je od tam vrnila šele pred dobrega pol leta, bi rada šla letos znova. Lani je namreč spoznala psihologinjo Katjo, ki je na Madagaskarju laična misijonarka. Želi si, da bi lahko tamkajšnjim revnim prebivalcem skupaj z njo pomagala še kako drugače, ne le kot zdravnica.
Če kdo vzame kaj zase, je duhovni revež
Gospa Fajmutova si je za bolnike vedno vzela čas tudi doma, ne le na Madagaskarju. Pa ne samo za bolnike. Veliko pomaga tudi revnim. Ko ji poštar prinese položnico za kakršno koli humanitarno pomoč, vedno nakaže denar, pa naj gre za Unicef, Rdeči križ, Karitas, Slovensko filantropijo, Rdeče noske, Zvezo prijateljev mladine, Sonček, ljubljanske brezdomce ali koga tretjega. Tudi za pediatrične bolnišnice in porodnišnice prispeva, se pa čudi: »Sama zberem denar za tehtnico ali dve, ki ju odnesem na Madagaskar, in plačam še stroške zaradi težje prtljage, po drugi strani mora vsa Slovenija za posamezno bolnišnico zbirati denar za nakup malo boljše tehtnice. Tukaj ni več nobene logike.«
Na vprašanje, ali se ne boji, da kdo od tistih, ki zbirajo denar za dobrodelne namene, kdaj morda kaj vzame zase, nam je Ana Fajmut odgovorila: »Če kdo to počne, je sam največji revež, saj je duhovni revež! Pred dvema ali tremi leti me je nekdo vprašal, kako lahko prosijo denar za žensko, ki ima nalakirane nohte. Toda o revščini posameznika ne moremo soditi po njegovi zunanjosti. Ko sem bila sama kot študentka kdaj v slabi koži, mi je namreč to, da sem si nalakirala nohte in se postrigla, dalo energijo za naprej.«
Gospa Ana Fajmut je že od otroštva vajena z drugimi deliti, kar ima. »Včasih bi rada pomoči potrebnim v Sloveniji dala še več, a žal ne gre, saj precej denarja namenim za Madagaskar,« sklene.
