Danes velja za prvega sodobnega slovenskega založnika in za »dvornega« založnika slovenske moderne. Za njegove izdaje je značilna odličnost v oblikovanju z likovnimi opremami znanih slikarjev.
Založnik je po mnenju nekaterih eden najtežjih, a hkrati najlepših poklicev na svetu. V Sloveniji je na področju založništva veliko uglednih imen, prvo med njimi pa zagotovo Lavoslav Schwentner, ki velja za prvega sodobnega slovenskega založnika. Poznavalci njegovega dela so prepričani, da bi se v tem poklicu dobro znašel še danes. Po njegovi zaslugi so številni literati postali znani in mnogim od njih je omogočal, da so se preživljali s svojim pisanjem.
Med drugim ga štejejo za »dvornega« založnika slovenske moderne. Posebno pomembna sta njegovo zavzemanje za slovenski jezik in izdajanje knjig v slovenščini, kar je bilo na prelomu 19. in 20. stoletja odločilnega pomena za obstoj slovenstva. Schwentner je slovenščino umestil na zemljevid evropskih literarnih jezikov.
Znameniti založnik se je rodil na Vranskem 15. decembra 1865 trgovcu in županu Leopoldu, po katerem je dobil ime, ki ga je pozneje spremenil v bolj slovansko zveneče Lavoslav. Po gimnaziji se je doma učil knjigovodstva in korespondence. Ker se je z Andrejem Levakom dogovoril, da prevzame njegovo knjigarno v Brežicah, je nato na Dunaju obiskoval tečaj za knjigotrštvo in se izpopolnil še kot praktikant v knjigarni A. Storch in sin v Pragi. Leta 1888 je prevzel knjigarno v Brežicah in jo vodil do leta 1897. Poleg nekaterih kulturnikov je Schwentnerja v Ljubljano vabil napredni župan Ivan Hribar, kar ga je menda dokončno prepričalo.
Iz Brežic v Ljubljano
Leta 1898 je odprl knjigarno na Dvornem trgu 3 (danes številka 2) v pritličju pod Narodno kavarno. Novo knjigarno je oglaševal na razglednicah, ki jih je izdajal sam. V časopisu Slovenski narod so ob odprtju nove ljubljanske pridobitve zapisali: »Na Dvornem trgu je odprl g. L. Schwentner novo knjigarno, zvezano s trgovino z muzikalijami, papirjem itd. Priporočamo kar najtopleje to prvo narodno knjigarno in upamo, da bo slovensko občinstvo gosp. Schwentnerja krepko podpiralo.«
Jeseni 1904 je knjigarno preselil v novozgrajeno stavbo Mestne hranilnice, tedaj na Prešernovi 3, danes pa je to Čopova ulica 3. Knjigarno in založbo je sam vodil do leta 1938, ko ju je oddal ženinemu sorodniku Alfredu Erbežniku, ki pa se je ukvarjal le s knjigotrštvom. Leta 1948 je podjetje prevzela DZS, kar je bila tedaj kratica za Državno založbo Slovenije.
Poleg poljudnih in otroških knjig ter mladinskih, glasbenih izdaj in notnih zapisov, priročnikov, številnih prevodov iz svetovne književnosti je Lavoslav Schwentner izdal vse najpomembnejše predstavnike moderne. Za njim je ostal osupljiv založniški opus prestižno oblikovanih knjig avtorjev slovenske moderne in drugih: Ivana Cankarja, Otona Župančiča, Dragotina Ketteja, Antona Aškerca, Josipa Murna, Janeza Trdine… Urejal je prvo slovensko knjigotrško revijo, vlagal v promocijske dejavnosti in povezoval umetniško ter ekonomsko plat založništva.
Za njegove izdaje je značilna tudi odličnost v oblikovanju z likovnimi opremami slikarjev, med katerimi so bili Maksim Gaspari, Matija Jama, Rihard Jakopič, Hinko Smrekar, sodeloval je z arhitektoma Ivanom Jagrom in Maksom Fabianijem. Med drugim je predsedoval jugoslovanski zvezi založnikov in knjigotržcev. Kralj Aleksander ga je odlikoval z redom svetega Save IV.
Schwentnerjevo načrtno, previdno, slovenstvu in svobodomiselnemu prepričanju zvesto založniško delo je temeljilo na trdni strokovni izobrazbi in evropski razgledanosti. Čeprav je znal tudi sam presojati prejete rokopise, je k sodelovanju povabil nekatere svoje znance, ki so postali njegovi dobri svetovalci, lektorji in korektorji, med njimi Anton Aškerc, Ivan Cankar, Etbin Kristan in drugi. Spreten je bil pri izkoriščanju različnih tržnih priložnosti, pri čemer so bili kupci še posebno navdušeni nad novostmi za praznike, kot sta božič in velika noč. Trajne uspehe svojega podjetja pa je gradil na vsebinski in oblikovni kakovosti svojih izdaj.
Založnik kot literarni junak
Založnik in knjigarnar, po katerem se imenuje najpomembnejša založniška nagrada v Sloveniji, je navsezadnje tudi sam postal literarni junak. Založba Mladinska knjiga je namreč letos izdala zgodovinski roman iz življenja Lavoslava Schwentnerja (1865–1952) z naslovom Brodnik, ki ga je napisala pisateljica, urednica in založnica Tanja Tuma. V knjigi, ki je svojevrsten poklon Schwentnerju, pisateljica predstavi založnika, »ki je dal življenje za knjigo«. Spremno besedo z naslovom Zgodba, ki bi jo Schwentner objavil, pa je napisal antikvar Rok Glavan, dober poznavalec njegovega dela. Glavne osebnosti romana, v katerega je avtorica vključila vsa zgodovinska dejstva, ki jih je odkrila o Schwentnerju, so poleg njega še Henrik Tuma (goriški odvetnik in intelektualec, ki je imel v svoji bogati knjižnici okoli 15 odstotkov gradiva, ki ga je izdal Schwentner, med drugim dela slovenskih modernistov) in Ivan Cankar, ki ga po njegovi smrti »zamenja« Oton Župančič. Pri pisanju si je avtorica pomagala s številnimi korespondencami med omenjeni veljaki, spomini in pričevanji.
Med drugim je ovrgla govorice, da je bil precej dolžan Cankarju. Kot je poudarila, je bila resnica ravno nasprotna. Cankar je po smrti ostal Schwentnerju dolžan 4000 kron, ki jih je prejel kot predujem. To je bil tedaj celoleten zaslužek dobro plačanega tedanjega avstro-ogrskega uradnika. Kljub temu je leta 1921 vse avtorske pravice za Cankarjeva dramska dela predal njegovim potomcem. Schwentner je veliko dal na Cankarjevo mnenje, pisatelj pa je vedno rad priporočal dela, ki so ga prepričala. Tako je med drugim posredno poskrbel tudi za objave ženskih avtoric, saj je Schwentner med drugim izdal dela Vide Jeraj, Zofke Kveder, Ljudmile Poljanec in tedanjo uspešnico – kuharico Minke Govekar.
Kar zadeva Schwentnerjevo osebno življenje, velja omeniti njegovo soprogo Slavo, ki ni skrbela le za gospodinjstvo, temveč je bila zelo dejavna tudi v družbenem in poslovnem življenju. Kot piše Rok Glavan v predgovoru, se je založnik med okupacijo povsem umaknil iz javnega življenja in po pripovedovanju nečakinje idejno ter materialno podpiral osvobodilno gibanje. Zato sta ga toliko bolj prizadeli nenadna izselitev in zaplemba premoženja, ki sta ga doleteli po osvoboditvi. Samo z osebno prtljago je moral na hitro zapustiti svoje stanovanje. Preselil se je v počitniško hišico na Vranskem, kjer je 29. decembra 1952 umrl.
Schwentner je dal v svojem življenju en sam intervju, v katerem je dejal, da vsega še ni mogoče povedati. Kot založnik je bil zelo prodoren, znal je prepoznati tuje in domače avtorje, ki so primerni za trg. Veliko pozornost je namenjal oglaševanju knjig v knjigotrških katalogih in v časopisih, od katerih mu je bil najbliže Slovenski narod. Bralce je o novostih obveščal na letakih in razglednicah, svoje stranke z osebnimi pismi, pa tudi bralci so se naj obračali s svojimi željami. Če bi živel danes, bi bil po mnenju Roka Glavana zagotovo tisti, ki bi prvi uvedel spletno stran, telefonsko in internetno trženje, kajti sledil je vsem modernim tokovom v založništvu in tako delal velike korake pred drugimi založniki.
